razočaranje nad sodniki in nestrokovnim delom
Posted: 27 Dec Sun, 2015 20:24
Sem človek, ki vedno skušam najti dobro v ljudeh, ki vedno mirim razburjene ljudi po razočaranjih in krivicah, pa vendar so trenutki, ko tudi jaz ne morem in nočem biti tiho. Spoštujem vse ljudi, vse službe, pa vendar ob vseh odgovorih sodnikov, ki sem jih slišala po zaključenih "Štefanovih dirkah" ne morem biti drugega kot besna in razočarana.
Tretja dirka se končno spusti po dveh razveljavljenih štartih, ko pri nervozni kobili, kot je Sophia sploh nisem več pričakovala, da bo nadaljevala vožnjo. Pa vendar se jim približa, na koncu popusti, tako da jo iz ovinka v ciljno ravnino prehiti še Ares in si rečem: "Dobro, peta bo". Pa kljub megli s kontra strani, strani tekmovalcev vidim, da ob prehitevanju naše kobile Ares skoči v galop in takoj si rečem, "No, pa bo četrta". Vesela, da je prvi štart kobile v rokah mojega moža z dodatkom 60m dobro izpeljala.
Potem pa hitimo, da te naše preljube konje, ki jih vsakodnevno hranimo, treniramo, zdravimo in vlagamo vse svoje proste minute in nočne ure za njihovo nego, masiranje in dobro počutje, seveda po dirkah tudi okopamo, sprehajamo in kot verni ljudje tudi z največjim veseljem peljemo do škofa, ki jih blagoslovi, da bi bili naši konji zdravi in zadovoljni, ter da bi imeli drugo leto še morda kakšno zmago v žepu.
Ko se vrnemo iz dirk in pogledamo rezultate, vidimo, da so sodniki verjetno zamenjali našo Sophio z Aresom, saj so ji dali galop skozi cilj, moj mož kot voznik dirke ter še mnogo naših sogovornikov, lahko bi rekli prič, pa je videlo, da kobila ni skočila niti koraka v galop in da je bil v galopu prej omenjeni konj.
Pri poštenosti današnjega sveta niti ne pričakujem, da bi se voznik omenjenega konja sam javil, da je bil on tisti, ki bi moral biti diskvaliciran zaradi galopa v ciljno ravnino, to je namreč naloga sodnikov.
Pri sedmih konjih v dirki so torej zamenjali dva konja, ki sta pa res v ciljno ravnino tekla blizu skupaj, ampak sta oba imela na sulkijih številki, oba voznika sta imela svoje drese, da se taka stvar ne bi zgodila, pa se je to vseeno zgodilo. Takšna napaka v zvezi z našimi konji pa še zdaleč ni prva. Že nekajkrat smo morali klicati, da so popravili mesto skozi cilj(časa naknadno seveda niso popravili), pa še mnoge stvari. Vsi smo zmotljivi, tega se zavedam, ampak svoje naloge oziroma službe moramo opravljati odgovorno, sploh, če smo zanje plačani. Ne verjamem v različne teorije zarot, pa vendar se vprašaš, ali smo zares mi komu trn v peti ali pa naše sodstvo ne ve, kaj dela. Mislim, da sodniki vedo, da jih spoštujem, se nikoli ne derem na njih, upoštevam navodila, se trudim kolikor je mogoče pri tem, da konji niso stroji in da z njimi kdaj povzročimo kakšno nevšečnost. Vzgojena sem bila v duhu poštenosti, pravičnosti in spoštovanja do vseh ljudi. Ampak ne morem biti tiho. Naj zberem podpise vseh, ki so videli, da ni imela galopa, ko dam pritožbo ali kaj? Pri takih napakah pač ne morejo več pričakovati, da jih bomo vozniki spoštovali.
Kot doktorica znanosti, terapevtka in hkrati tajnica, računovodkinja in še in še najine gostilne se "hudičevo" borim in garam za vsak evro, da lahko odplačava kredite, dava plače vsem zaposlenim, plačava račune, da lahko poslujeva in če morda še kaj ostane, seveda to nameniva za te plemenite živali, za tekmovalne konje, za breje kobile, žrebeta,... Potem pa se ob opozorilu na napako pet sodnikov, ki dobi to sojenje dobro plačano, izgovarja, da ne vedo nič o tem, tri ure po dirkah se o tej dirki nič ne spomnijo, potem vedo, da je eden izmed njih rekel, da je skočila št 7. oziroma prenašajo odgovornost drug na drugega. Nihče ne ve več, kdo je rekel, da je skočila Sophia. Ker pa se na posnetku ravno tega ne vidi, je pač bila v galopu št. 7, Sophia in oni nič ne morejo več storiti.
Kljub vsemu denarju, ki ga namenimo za te konje, tu sploh ne gre za nagrado, ampak za čast. Mislim, da se sodniki ne zavedajo, koliko te dirke pomenijo nam, konjskim navdušencem, verjetno tudi zaradi tega, ker večino od njih ni nikoli dirkalo. Za mene je velik luksuz, ker lahko ob vseh obveznostih ter dveh majhnih otrocih pridem občasno na dirke, se peljem s svojim konjem in se plasiram. Samo mi vozniki to vemo in zaradi tega so krivice toliko bolj boleče. Sploh če dobiš občutek, da je sodnikom vseeno, ali so pošteno sodili ali ne oziroma se premalo potrudijo, da bi bilo sojenje kolikor je pač možno, pošteno.
dr. Maksimiljana Marinšek
Tretja dirka se končno spusti po dveh razveljavljenih štartih, ko pri nervozni kobili, kot je Sophia sploh nisem več pričakovala, da bo nadaljevala vožnjo. Pa vendar se jim približa, na koncu popusti, tako da jo iz ovinka v ciljno ravnino prehiti še Ares in si rečem: "Dobro, peta bo". Pa kljub megli s kontra strani, strani tekmovalcev vidim, da ob prehitevanju naše kobile Ares skoči v galop in takoj si rečem, "No, pa bo četrta". Vesela, da je prvi štart kobile v rokah mojega moža z dodatkom 60m dobro izpeljala.
Potem pa hitimo, da te naše preljube konje, ki jih vsakodnevno hranimo, treniramo, zdravimo in vlagamo vse svoje proste minute in nočne ure za njihovo nego, masiranje in dobro počutje, seveda po dirkah tudi okopamo, sprehajamo in kot verni ljudje tudi z največjim veseljem peljemo do škofa, ki jih blagoslovi, da bi bili naši konji zdravi in zadovoljni, ter da bi imeli drugo leto še morda kakšno zmago v žepu.
Ko se vrnemo iz dirk in pogledamo rezultate, vidimo, da so sodniki verjetno zamenjali našo Sophio z Aresom, saj so ji dali galop skozi cilj, moj mož kot voznik dirke ter še mnogo naših sogovornikov, lahko bi rekli prič, pa je videlo, da kobila ni skočila niti koraka v galop in da je bil v galopu prej omenjeni konj.
Pri poštenosti današnjega sveta niti ne pričakujem, da bi se voznik omenjenega konja sam javil, da je bil on tisti, ki bi moral biti diskvaliciran zaradi galopa v ciljno ravnino, to je namreč naloga sodnikov.
Pri sedmih konjih v dirki so torej zamenjali dva konja, ki sta pa res v ciljno ravnino tekla blizu skupaj, ampak sta oba imela na sulkijih številki, oba voznika sta imela svoje drese, da se taka stvar ne bi zgodila, pa se je to vseeno zgodilo. Takšna napaka v zvezi z našimi konji pa še zdaleč ni prva. Že nekajkrat smo morali klicati, da so popravili mesto skozi cilj(časa naknadno seveda niso popravili), pa še mnoge stvari. Vsi smo zmotljivi, tega se zavedam, ampak svoje naloge oziroma službe moramo opravljati odgovorno, sploh, če smo zanje plačani. Ne verjamem v različne teorije zarot, pa vendar se vprašaš, ali smo zares mi komu trn v peti ali pa naše sodstvo ne ve, kaj dela. Mislim, da sodniki vedo, da jih spoštujem, se nikoli ne derem na njih, upoštevam navodila, se trudim kolikor je mogoče pri tem, da konji niso stroji in da z njimi kdaj povzročimo kakšno nevšečnost. Vzgojena sem bila v duhu poštenosti, pravičnosti in spoštovanja do vseh ljudi. Ampak ne morem biti tiho. Naj zberem podpise vseh, ki so videli, da ni imela galopa, ko dam pritožbo ali kaj? Pri takih napakah pač ne morejo več pričakovati, da jih bomo vozniki spoštovali.
Kot doktorica znanosti, terapevtka in hkrati tajnica, računovodkinja in še in še najine gostilne se "hudičevo" borim in garam za vsak evro, da lahko odplačava kredite, dava plače vsem zaposlenim, plačava račune, da lahko poslujeva in če morda še kaj ostane, seveda to nameniva za te plemenite živali, za tekmovalne konje, za breje kobile, žrebeta,... Potem pa se ob opozorilu na napako pet sodnikov, ki dobi to sojenje dobro plačano, izgovarja, da ne vedo nič o tem, tri ure po dirkah se o tej dirki nič ne spomnijo, potem vedo, da je eden izmed njih rekel, da je skočila št 7. oziroma prenašajo odgovornost drug na drugega. Nihče ne ve več, kdo je rekel, da je skočila Sophia. Ker pa se na posnetku ravno tega ne vidi, je pač bila v galopu št. 7, Sophia in oni nič ne morejo več storiti.
Kljub vsemu denarju, ki ga namenimo za te konje, tu sploh ne gre za nagrado, ampak za čast. Mislim, da se sodniki ne zavedajo, koliko te dirke pomenijo nam, konjskim navdušencem, verjetno tudi zaradi tega, ker večino od njih ni nikoli dirkalo. Za mene je velik luksuz, ker lahko ob vseh obveznostih ter dveh majhnih otrocih pridem občasno na dirke, se peljem s svojim konjem in se plasiram. Samo mi vozniki to vemo in zaradi tega so krivice toliko bolj boleče. Sploh če dobiš občutek, da je sodnikom vseeno, ali so pošteno sodili ali ne oziroma se premalo potrudijo, da bi bilo sojenje kolikor je pač možno, pošteno.
dr. Maksimiljana Marinšek